Kako je sprememba tvoje vloge v podjetju skozi leta vplivala nate?
Sprva kot prevajalka in pregledovalka ter kasneje kot vodja prevajalskega oddelka sem bila dolga leta del »produkcije«, danes pa imam v njem vodstveno vlogo. Kot operativna direktorica skrbim, da procesi dela tečejo nemoteno, hodim na teren in se pogovarjam s strankami ter se ukvarjam tudi s financami in marketingom. Nisem več tako neposredno vpeta v jezikovno delo, čeprav v manjšem obsegu še vedno redno prevajam, saj je to moja strast, s katero ne želim nikoli povsem izgubiti stika. Po drugi strani nenehne vpetosti v prevajanje ne pogrešam, saj sem prevajala od svojega 25. leta, zadnjih 10 let pa celo skrbela za razvoj prevajalskih ekip ter prevajalskega procesa. Zdaj nisem več vezana na spoštovanje tesnih rokov, ki so značilni za prevajalske projekte, zato si lahko svobodneje razporejam svoj čas. Nemalokrat se zgodi, da delam tudi zvečer ali ob vikendih, med tednom pa si lahko recimo dopoldne vzamem nekaj ur prosto. Ko se je podjetje Translat začelo razvijati je bil navsezadnje moj cilj, da svojo ekipo usposobim tako, da bo delo brez mene potekalo povsem nemoteno. Ljudi, ki so danes del moje ekipe, ne bi zamenjala za nič na svetu, saj gre za srčne posameznike, ki zelo dobro razumejo vrednote podjetja. Nanje se lahko vedno zanesem, saj stremijo k odličnosti, hkrati pa delujejo kot dobro uigran tim in si med seboj nesebično pomagajo. In natanko to je ekipni duh, ki smo si ga v Translatu želeli doseči in ga s pridom ustvarjali kar dolgih 18 let.
Ljudi, ki so danes del moje ekipe, ne bi zamenjala za nič na svetu, saj gre za srčne posameznike, ki zelo dobro razumejo vrednote podjetja.
Si že kot majhna vedela, da boš prevajalka?
Ko sem bila čisto majhna ne, sem pa že takrat zelo rada brala knjige. Kot majhna punčka sem mamo vsak večer prosila, naj mi prebere nekaj pravljic, ki sem jih na koncu vedela na pamet. Ker je bila mama sčasoma utrujena od nenehnega branja (smeh), me je pri petih letih poskusila naučiti branja, ki sem ga kaj kmalu osvojila in nato brala pravljice sama. Po tistem sem knjige naravnost požirala in zvečer velikokrat s kakšno na obrazu tudi zaspala. Kasneje, v najstniških letih, sem sredi noči včasih brala na skrivaj do jutra, ne da bi se sploh zavedala, kdaj se je zdanilo in je bil čas za odhod v šolo. Na srečo sem nekako zdržala pri pouku in nato naslednjo noč nadoknadila spanec. V osnovni šoli sem začela pisati poezijo, kasneje so prišli na vrsto detektivski romani, ki sem jih ves čas spreminjala in jih na koncu vrgla v smeti, saj z njimi nikoli nisem bila zadovoljna. Danes mi je žal, da sem jih zavrgla, saj bi jih bilo zanimivo spet prebirati. Pisala sem tudi kot študentka, nekaj moje poezije pa je objavljeno v različnih literarnih revijah, kot so Mentor, Locutio, Primorska srečanja in drugih. Bogate izkušnje z branjem in pisanjem mi brez dvoma danes pomagajo, da se dobro znajdem pri prenašanju pomena iz enega jezika v drugega. V srednji šoli sem se začela zanimati za tuje jezike, predvsem za angleščino, ki sem jo začela podrobneje secirati, hrvaščina pa je v bistvu moj drugi jezik, saj sem z njo odraščala zaradi tega, ker je oče Hrvat, rojen v Karlovcu. Tako je nekako logično, da sem danes prevajalka za angleški in hrvaški jezik. Kar zadeva angleščino, sem še danes hvaležna za izjemno profesorico, ki nas je učila v gimnaziji. Ogromno je zahtevala in imela je strog kriterij pri ocenjevanju, a je premogla tudi sama zelo veliko znanja. Spomnim se, kako sem takrat upala, da bom nekoč razvila tako popoln britanski naglas, kot ona. Ves čas me je pri usvajanju znanja spodbujala, tako da sem kasneje odšla po njenih stopinjah in se vpisala na študij anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Šele v tretjem letniku študija mi je postalo jasno, da si v življenju zares želim prevajati.
Naključje je hotelo, da je takrat eden od profesorjev na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete iskal inštrukcije iz angleškega jezika ter stopil v stik z mano. Po nekaj urah inštrukcij mi je v prevod v angleščino zaupal odlomek svoje znanstvene publikacije, s katerim se je uspešno predstavil na znanstveni konferenci v Bruslju. Kasneje je moja sostanovalka, sicer študentka na slovenistiki, delala honorarno kot lektorica za eno od znanih ljubljanskih založb, kjer so takrat iskali prevajalce, in me priporočila. In tako se je začelo. Eno knjigo sem takrat prevedla sama – njen naslov je bil Mit o podjetniku, vsebovala pa je nasvete za male podjetnike, ki so mi kasneje v življenju precej koristili, pri drugi pa sem pomagala pri prevodu. Po tem sem dobila priložnost prevesti še eno knjigo za drugo založbo, nato pa še popis del za izgradnjo rezidence britanskega veleposlaništva. Hkrati sem se zaposlila kot učiteljica na osnovni šoli, ves čas pa iskala redno zaposlitev v prevajalstvu. Slednjo sem naposled dobila na Ministrstvu za obrambo, kjer sem bila dve leti prevajalka za besedila s politično in vojaško vsebino. Tisti čas je bilo aktualno slovensko udejstvovanje v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in NATU, prevajali pa smo tudi precej vojaške terminologije. Čeprav je bilo delo izjemno zanimivo, sem se po dveh letih odločila, da krenem na samostojno pot.
Si sploh kdaj prej želela postati podjetnica?
Ne, nikoli nisem razmišljala o tem, da nas bo kdaj v podjetju osem zaposlenih in da bom o Translatu kadarkoli govorila v množini, torej »mi« smo to naredili, »mi« bomo to ustvarili ipd. Na začetku sem si želela samo opravljati delo, ki sem ga čutila kot svoje poslanstvo, in postati svobodna prevajalka. Kot takrat še redno zaposlena na Ministrstvu za obrambo sem odprla popoldanski s.p. Ker sem vzporedno s službo prevajala tudi honorarno, sem namreč kmalu naletela na težavo, ko so stranke želele, da izdajam račune prek podjetja. Čez nekaj časa sem ugotovila, da na dveh stolih ne morem sedeti, vmes pa se mi je zgodil še otrok. Pika na i je bila, ko sem kmalu po porodu dobila v roke velik uredniško-prevajalski projekt prevoda žepnih knjižic z življenjepisi največjih svetovnih skladateljev klasične glasbe, ki so izhajale z najbolj branim slovenskim časnikom. Besedila, prevedena iz španščine, sem morala pregledati, lektorirati, prirediti in urediti pred izidom. Zaradi kratkih časovnih rokov je bilo delo zelo stresno, a vendarle izjemno zanimivo. Po tem so šla priporočila od ust do ust in stranke so začele kar same prihajati k meni.
Kmalu sem ugotovila, da vedno večjega obsega dela sama ne morem več obvladati, poleg tega pa je bilo treba skrbeti še za prodajo, marketing, finance, izdajanje računov in podobne reči. Ekipa se je začela vedno bolj širiti, saj sem sprva začela sodelovati z zunanjimi prevajalci, pregledovalci in lektorji, posebej pri prevodih velikega obsega, ki so šteli po več sto ali celo tisoč strani. Kasneje se mi je pridružil naš zdajšnji solastnik, direktor in vodja prodaje, sedaj že moj nekdanji soprog Gregor Medvešček, s katerim sva se pred leti sicer osebno razšla, a ves ta čas ostala tesna sodelavca in zaveznika, ki podjetje še vedno vodita skupaj kot tandem. Lahko rečem, da Translat brez enega od naju danes zagotovo ne bi obstajal, saj sva oba pri njegovem razvoju odigrala in še igrava ključno vlogo.
Kaj te najbolj navdušuje pri prevajanju?
Najprej naj razložim, da prevajanje ni enoznačna, temveč precej kompleksna zadeva, pri kateri mora prevajalec ali prevajalka obvladati več veščin hkrati, poleg tega pa mora imeti izjemno bogat besedni zaklad v obeh jezikih ter biti zelo dobro splošno razgledan. Ob vsem tem mora obvladati tudi analitično razmišljanje in raziskovanje ter selektivno izločanje podatkov. V tujini, predvsem na večjih trgih, boste našli prevajalce, ki so specializirani za eno samo področje, na primer za medicino, tehniko, farmacijo, gozdarstvo, kemijo ipd. V Sloveniji je to skorajda nemogoče, saj je trg premajhen, da bi prenesel tovrstno drobljenje, je pa mogoče, da se nek prevajalec ali prevajalka ožje specializira denimo za naravoslovje, družboslovje ipd.
Vsak človek se kot individuum izraža malce po svoje in ravno to sta tista lepota ter osebni pečat, ki ju lahko prevodu vdihne prevajalec ali prevajalka – v tem vidim nekaj izjemno poetičnega in plemenitega, pa četudi gre za besedilo, ki opisuje na videz suhoparne kemijske ali matematične formule.
Sama sem se sprva lotevala družboslovnih zadev, ko sem pristala v lastnem podjetju, pa tudi prevodov s področja kemije, farmacije, veterine ter celo fizike in matematike. Všeč mi je, da za enak stavek nikoli ne moremo dobiti samo ene prevajalske rešitve. Če boste dali en sam kompleksnejši stavek v prevod 100 različnim osebam, boste namreč dobili 100 različnih prevodov. Vsak človek se kot individuum izraža malce po svoje in ravno to sta tista lepota ter osebni pečat, ki ju lahko prevodu vdihne prevajalec ali prevajalka – v tem vidim nekaj izjemno poetičnega in plemenitega, pa četudi gre za besedilo, ki opisuje na videz suhoparne kemijske ali matematične formule. To, da imaš lahko tudi pri takih besedilih neko stopnjo kreativne svobode, me navdaja z neizmernim veseljem do svojega poklica. Obstaja tudi nekaj, čemur v naših krogih strokovno pravimo lokalizacija. Uporablja se, ko gre na primer za prevod navodil za uporabo izdelka, pri katerem je treba upoštevati recimo zakonodajo, merske enote ter druga pravila in norme lokalnega območja. Potem pa je tu še transkreacija, ki gre korak dlje, saj z njo prevod priredimo tako, da zveni naravno v ciljnemu jeziku in je že zelo blizu prevajanju leposlovja. Ta pride v poštev predvsem pri marketinških in poljudnoznanstvenih besedilih.
Si kdaj razmišljala, da bi delala karkoli drugega?
Ko sem se odločala za smer študija, sem razmišljala precej pragmatično, saj mi je bila izmed vseh predmetov angleščina daleč najbolj všeč, zato sem že takrat vedela, da bom v življenju aktivna na jezikovnem področju, a takrat še nisem razmišljala, v kakšni obliki. Na mojo odločitev je zagotovo vplivala že omenjena profesorica angleščine, ki je v prvem letniku gimnazije prepoznala moj talent in staršem svetovala, naj me pošljejo na poletni tabor v Škofjo Loko. Ta je bil takrat v našem prostoru svojevrstna novost, predvsem zato, ker v socializmu takih taborov prej ni bilo, in zato, ker smo imeli predavatelje iz Amerike in Anglije. Starša sta njen predlog sprejela, vse ostalo pa je zgodovina, kot radi rečejo Američani (smeh).
Si takrat tudi kaj potovala v angleško govoreče države?
Takrat še ne. V angleško govoreče države sem začela potovati leta 2009. Pred tem je trajalo nekaj let, da sva z Gregorjem podjetje postavila na trdne noge. Sprva sem potovala predvsem v London, kasneje pa tudi drugod po Britaniji. Za London ne morem natanko reči, kolikokrat sem ga obiskala, ker je bilo poti tja že toliko, da sem jih nehala šteti. Imam namreč srečo, da sem v Ljubljani, kjer živim zadnjih 30 let, spoznala veliko tam živečih tujcev, ki so se kasneje vrnili v svoje matične države. V Londonu imam tako nekaj prijateljev, ki me vedno z veseljem sprejmejo pod streho, sama pa vrnem gostoljubje, kot pridejo na obisk v Ljubljano. Zelo rada obiščem še druge kraje na Otoku, pa tudi druge države in kontinente.
Leta 2016 pa sem si izpolnila dolgoletno željo in odpotovala v Haworth, kjer so nekoč živele sestre Brontë.
V študentskih letih sem denimo obiskala južno obalo Anglije in osrednji del Škotske, kamor sem se kasneje vrnila še dvakrat, leta 2016 pa sem si izpolnila dolgoletno željo in odpotovala v Haworth, kjer so nekoč živele sestre Brontë. Vse tri se niso zgolj zapisale v zgodovino kot avtorice leposlovnih del, temveč so izjemno pomembne tudi s stališča feminizma in položaja žensk v literaturi, kjer so v njihovem času prevladovala le moška imena.
V muzeju nekdanjega župnišča, kjer so sestre živele s svojim bratom in očetom in ki je bil sicer zaprt za širšo javnost, so takrat ponujali ekskluziven voden ogled. Prijavila se nas je le peščica, saj so število omejili na vsega 12. Vodička nas je nato popeljala v zakulisje muzeja, nam predstavila predmete na poseben način, razložila, kako jih restavrirajo in shranjujejo, ter dovolila, da smo se nekaj kosov celo dotaknili, česar nisem doživela še v nobenem muzeju.
Poleg Jane Austen sta predvsem Charlotte in Emily Brontë tlakovali pot ženskim avtoricam v obdobje literarnega feminizma dvajsetega stoletja. Charlotte je s svojim romanom Jane Eyre ustoličila lik ženske osebe, ki se odločno postavi po robu družbenim normam in preživlja povsem sama, neodvisno od moškega, ki bi skrbel zanjo. Njena sestra Emily pa je v romanu Viharni vrh ustvarila izjemno močno podobo samosvoje, nekoliko divje mlade ženske, ki sicer podleže pričakovanjem družbe in se poroči z bogatim dedičem, vendar ima za razliko od večine žensk tistega časa povsem svobodno izbiro in svojo odločitev sprejme sama. Čeprav jo ta kasneje vodi v pogubo, je bilo v času sester Brontë precej nenavadno, da ne rečem nemogoče, da bi si ženska ženina izbirala sama in bila sama gospodarica svojega življenja. Vse omenjene avtorice so na nek način »pripravile teren« za pisateljice in umetnice, ki so prišle kasneje za njimi in dalje razvijale feminizem v literaturi ter ga povzdignile na naslednjo stopnjo.
Tu se lahko naveževa na naslednje vprašanje. Kako vidiš ženske v podjetništvu?
Mislim, da smo ženske, ravno tako kot moški, nepogrešljive ne samo v podjetništvu, temveč v družbi nasploh. A če ostanem pri poslu, lahko rečem, da vnašamo vanj drugačno, mehkejšo dimenzijo in da smo se sposobne veliko bolj odločati intuitivno in slediti sebi kot moški. Ravno zato, ker smo dobra protiutež moški energiji, smo lahko dragocena gonilna sila, ki poriva stvari naprej. Zelo veliko mi pomeni, da v podjetniških vodah delujem kot ženska, predvsem pa sem ponosna, da sem pred kratkim postala članica Združenja za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja OnaVe, ki ga je soustanovila Marta Kos in ki spodbuja in promovira ženske kot strokovnjakinje na svojih področjih. Menim, da bi se morale ženske med seboj veliko bolj spoštovati, si pomagati in se podpirati, kot smo bile tega vajene v preteklosti. Sama imam veliko vzornic v poslovnem svetu – poleg omenjene Marte Kos se zgledujem denimo tudi po izjemno uspešni slovenski podjetnici Tanji Skaza, pa tudi po tujih podjetnicah in drugih strokovnjakinjah. Rada se tudi povezujem in družim z drugimi podjetnicami, kajti izmenjava izkušenj na ženski ravni zna biti v poslu nekaj neprecenljivega.
Katero je bilo zate najbolj prelomno leto?
Zagotovo je bilo to leto 2005, ker sem se morala takrat odločiti, ali ostati zaposlena na ministrstvu ali nadaljevati samostojno pot, druga prelomnica pa je nastopila leta 2013, ko je bila pri nas velika gospodarska kriza. Takrat smo bili v Translatu zelo odvisni od slovenskega trga, ki je postopoma začel upadati zaradi vzporednih dogodkov na področju gradbeništva. Ugotovili smo, da je treba narediti veliko spremembo v strategiji, da bi se bolje pripravili na prihodnje krize, saj nam je promet upadel za skoraj 30 odstotkov.
Z Gregorjem sva se usedla in temeljito pogovorila o tem, kaj sploh hočeva narediti s podjetjem, tj. ali ga zapreti ali odpustiti nekaj zaposlenih. Ko sva temeljito premislila, sva ugotovila, da si ga želiva ohraniti.
Z Gregorjem sva se usedla in temeljito pogovorila o tem, kaj sploh hočeva narediti s podjetjem, tj. ali ga zapreti ali odpustiti nekaj zaposlenih ter narediti reorganizacijo in poskrbeti za rast prihodkov. Ko sva temeljito premislila, sva ugotovila, da si ga želiva ohraniti. Po pregledu preteklih projektov sva si bila namreč enotna, da sva vložila preveč truda in izpeljala preveliko število odmevnih projektov, da bi vrgla puško v koruzo. A tu se je trdo delo šele začelo, saj sva začela skorajda povsem od začetka, kot bi podrla hišo in jo sezidala povsem na novo, od temeljev. Popisali smo vsa delovna mesta, razčlenili postopke dela, naredili načrt za prodajo in marketing ter začeli hoditi na konference v tujino in strateško delovati na globalni ravni. Danes v Translatu naredimo 80 odstotkov posla s tujino in samo 20 v Sloveniji, kar se nam je obrestovala tudi pri prvem valu zaprtja zaradi koronavirusa. To je bil čas, ko je podjetjem v Sloveniji upadel promet, a sami tega nismo občutili, saj so naše stranke večinoma iz tujine. Najdete jih na domala vseh kontinentih, od Afrike in Azije do Evrope in Amerike. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, kako zelo ponosna sem, da nam je uspelo kaj takega, sploh glede na to, da smo v globalnem merilu zares majhno podjetje.
Sama sem po omenjeni reorganizaciji prevzela nekoliko drugačno vlogo in se začela spreminjati iz prevajalke v vodjo prevajalskih ekip ter kot mentorica učila mlade prevajalce, ki so prišli delat v podjetje, kar je na dolgi rok izjemno pomembno zaradi ohranjanja kakovosti, po kateri je naše podjetje znano ne samo v Sloveniji, ampak tudi zunaj njenih meja. Od sprva le nekaj jezikovnih kombinacij smo s pomočjo dobro razvejane mreže partnerjev po vsem svetu začeli ponujati prevode v prav vse jezike sveta, na kar smo še posebej ponosni.
Danes imamo tako poleg mene v hišni ekipi tri projektne vodje, dve prevajalki, prodajnika in administratorko, skupaj nas je tako osem. Letos načrtujemo nove zaposlitve na področju administrativnih del in računovodenja.
S katerimi izzivi si se srečala na svoji podjetniški poti?
Prvi je bil, ko sem se podala na samostojno pot in kmalu za tem rodila otroka. Takrat sem se morala odločiti, ali ostati na porodniškem dopustu ali ga prekiniti in izpeljati velik projekt, ki mi je bil ponujen, in se na koncu odločila, da del zaslužka namenim za varuško na domu in nekako vseeno uskladim oboje. Čeprav sem delala, sem bila dopoldne doma in blizu otroka, popoldne pa sem se mu posvetila popolnoma, kar se mi je zdel dober kompromis.
Drugi izziv se je pojavil hkrati s pojavom licenčnih programskih orodij za računalniško podprto prevajanje in nato še z uveljavljanjem strojnih prevajalnikov, ki v zadnjem času zaradi t.i. nevronskih mrež postajajo vedno boljši in natančnejši. S pojavom orodij se je šušljajo, da nas prevajalcev čez nekaj let nihče več ne bo potreboval, a se to do danes ni zgodilo in se verjetno še nekaj časa ne bo. Strojno prevajanje izhaja namreč iz vedno večjih potreb po prevajanju tehničnih besedil, pri čemer imamo prevajalci še vedno ključno vlogo, saj strojni prevajalniki ne semantično ne skladenjsko trenutno še niso na stopnji človeka. V Slovenji smo bili eno prvih podjetij, ki je začelo uporabljati strojne prevajalnike, saj so nas v to silili naročniki, zavedali pa smo se tudi, da moramo ujeti val napredka in iti v korak s konkurenco v tujini. Na tak način tudi sicer v Translatu razmišljamo ves čas; ko se ena vrata zaprejo, gremo iskat možnosti drugje, za vsak primer pa imamo pripravljen tudi krizni načrt, saj so posli sila nepredvidljivi. Podjetniška pot nikakor ni lahka, a sem hvaležna za vse izzive in izkušnje, ki sem jih z njo pridobila, kajti brez njih danes ne bi bila to, kar sem.
Kdaj se je zgodil tvoj preskok v miselnosti, da si postala zares podjetnica?
Ta preskok se je zgodil leta 2013, ko sva z Gregorjem spoznala, da potrebujeva pomoč strokovnjakov in izobraževanje iz vodenja podjetja, zato da se v njem ne bova več obnašala kot zaposlena, ampak kot vodji. Najela sva strokovnjakinjo in začela s serijo coachingov o tem, kako voditi podjetje, kar se je izkazalo za izjemno koristno. Prepričana sem, da brez teh izobraževanj Translata danes ne bi bilo več. Veliko malih podjetnikov namreč odpre podjetje zato, ker želijo delati tisto, v čemer so zares dobri, a pri tem nimajo strategije pri vodenju podjetja, kar pa je za njegovo rast ključnega pomena. Danes se izobraževanj in coachingov redno udeležujejo vsi člani naše ekipe, saj z njimi spodbujamo samoiniciativnost in proaktivnost, prav tako pa enkrat na leto zapremo podjetje in organiziramo sestanek, na katerem se skupaj pogovorimo o našem poslanstvu, vrednotah, ciljih, načrtih in viziji za prihodnost. Če želi podjetje biti uspešno, morajo biti z njegovimi načrti in cilji seznanjeni prav vsi v podjetju, ki se morajo zavedati tudi tega, kaj je podjetju pomembno in kakšno poslanstvo želi uresničevati. Poleg tega več glav več ve. Največja napaka, ki jo lahko naredi vodja, je ta, da si domišlja, da je nezmotljiv in da mu je čisto vse jasno, drugi pa morajo delati tako, kot jim naroči Dober vodja se zaveda, da se lahko od dobrih zaposlenih tudi on marsičesa nauči, ne zgolj obratno.
Od kod ime Translat?
Ko sem odpirala s.p., sem pomislila, da bo morda kdaj treba poleg osebnega imena, ki je del uradnega poimenovanja subjekta samostojni podjetnik, imeti naziv podjetja, če bo slednje raslo in se razvijalo. Preprosto sem imela že takrat vizijo, da končnico s.p. zamenjam za d.o.o., ko bo napočil čas za to. Moja predvidevanja so se uresničila in tako smo se po 12 letih delovanja iz s.p.-ja tudi res prelevili v d.o.o. Prav tako sem si želela, da bi že samo ime povedalo, s čim se ukvarjamo, vseeno pa bi zvenelo poslovenjeno oziroma ne čisto angleško. Imena sem se domislila jaz, nato pa sva ga z Gregorjem nekajkrat izgovorila naglas, da ga začutiva tudi po tej plati. Njegov zvok nama je bil všeč in odločila sva se, da ga uporabiva.
Katere vrednote so ti bile pomembne že od začetka?
Kakovost vsekakor. Sama sem bila že od začetka zelo natančna pri prevajanju in pregledovanju, kar sem prenesla tudi na druge, ki so prihajali delat v podjetje. Predstavila sem jim, kaj je za Translat res pomembno, torej, da se z roki ne zamuja ter da dela ne opravimo zgolj povprečno, ampak vrhunsko. Z vsakim novim prevajalcem, ki je prišel k nam, sem na začetku secirala vsak stavek posebej, saj sem jih sprva uvajala v delo individualno, kasneje pa smo skupaj razvili sklop izobraževanj za interno ekipo, od katerih nekatera vodim še danes, nekaj pa sem jih prepustila drugim.
Druga, verjetno še pomembnejša vrednota je skrb za ljudi, in to ne le za stranke, temveč predvsem za lastne zaposlene. Nikoli namreč nisem razumela čudaškega koncepta, da mora biti nadrejeni strah in trepet, da mora vedno in na vsakem koraku nadzirati zaposlene in procese dela ter preštevati, koliko ur je kdo naredil. Če podjetje dobro skrbi za zaposlene, jim prisluhne in jih pusti, da so na delovnem mestu najboljše različice samih sebe, bodo zaposleni lepo skrbeli ne samo za stranke, temveč tudi za podjetje. Je pa seveda treba postaviti jasna pravila in jih predstaviti zaposlenim skupaj z vrednotami, zato da razumejo, kakšno je ozadje postavljenih smernic.
Imaš tudi kar nekaj hobijev …
Da, res je, rada imam svoje hobije, ki jih lahko dodobra živim zdaj, ko je sin Maks že najstnik in me ne potrebuje več toliko. V otroštvu sem več let pela v pevskem zboru, a nato v srednji šoli petje opustila. Ko sem končala študij in se zaposlila, se je v meni vedno bolj oglašala želja, da bi natrenirala svoj glas do te stopnje, da bi lahko stala na odru in popolnoma sama zapela pesem ob glasbeni spremljavi. Ko je pred tremi leti umrla prijateljica, ki se je ukvarjala z glasbo in pela v svojem bendu in ki me je navdušeno spodbujala k petju, sem si na njenem pogrebu obljubila, da bom premagala strah pred nastopanjem in začela hoditi na vaje. Kmalu za tem me je usoda povezala z res dobro učiteljico petja, sicer Avstralko, ki živi v Ljubljani. Njej gre zahvala, da sem že nekajkrat stala na odru in posnela tudi precej studijskih posnetkov, ki jih objavljam na svojem kanalu Youtube, da jih lahko slišijo tudi družina in prijatelji. Poleg petja sta moja terapija še peka in okraševanja tort, kjer mi je bolj kot pečenje všeč korak okrasitve, saj se lahko tu izražam po svoje, da ne rečem malo umetniško (smeh). No, pred kratkim sva si s sinom izpolnila tudi dolgoletno skupno željo in kupila psa pasme bernski planšar po imenu Dante, tako da je zdaj peka malo na stranskem tiru, v ospredju pa sprehodi v naravo s psom.
Usoda me je povezala z res dobro učiteljico petja, sicer Avstralko, ki živi v Ljubljani. Njej gre zahvala, da sem že nekajkrat stala na odru in posnela tudi precej studijskih posnetkov, ki jih objavljam na svojem kanalu Youtube, da jih lahko slišijo tudi družina in prijatelji.
Kako vidiš svojo prihodnjo vlogo v podjetju?
Naša želja je, da Translat še naprej raste in se razvija ter zaposluje srčne in predane posameznike, ki jim je mar tako za lasten razvoj kot za razvoj sodelavcev in podjetja. V ta namen si vsako leto postavimo merljiv cilj rasti, ki ga zadnjih pet let s pridom izpolnjujemo, in tako vsako leto stopimo stopničko višje. Zahvala za to gre prav vsem članom naše ekipe, saj si vsi skupaj prizadevamo, da je podjetje stabilno in da vztrajno, leto za letom beleži dvig prometa, projektov in strank. Glede na rezultate, ki jih beležimo v zadnjih letih, se bom zagotovo morala še nekoliko bolj oddaljiti od prevajanja v podjetju in vedno bolj nastopati v vodstveni vlogi. Moja želja je, da bi na koncu imela samo vlogo operativne direktorice, položaj vodje marketinga pa prepustila drugemu zaposlenemu. Kljub temu ne bom nikoli izgubila stika s prevajanjem, saj je to moja prva ljubezen, brez katere Translata ne bi bilo nikoli. Ker že dobri dve desetletji poleg vodenja podjetja prevajam publikacije oziroma literaturo kot samostojna prevajalka, se nameravam v prihodnosti malo bolj posvetiti temu področju. Trenutno v svojem opusu že imam nekaj prevedenih otroških slikanic, pa tudi lepo število malo resnejših zadev, ki obsegajo vse od doktorskih dizertacij in znanstvenih razprav iz zgodovinopisja do medicinskih zbornikov ter poljudnoznanstvene literature in priročnikov osebnostne rasti.